Daljši odgovor pa je vseeno nekoliko bolj zanimiv, ker burleska in slačenje vendarle nista vedno ista stvar. Striptiz je lahko del burleske in pri nekaterih točkah je prav odstranjevanje kostuma pomemben del nastopa. Zato je vprašanje čisto na mestu. Če prideš prvič na tečaj in še nisi popolnoma prepričan/-a, kaj si pravzaprav pripravljen/-a sleči pred občinstvom, ti res ni treba že na vratih sprejeti življenjske odločitve o svojih spodnjicah.

Pri nas velja precej preprosto pravilo: na odru ti ni treba narediti ničesar, česar nočeš. Na tečajih pa te bomo absolutno najverjetneje vsaj malo potisnili iz cone udobja. Ampak zato si tukaj, kajne?

Na začetnih tečajih se običajno učimo kako elegantno sleči haljico in rokavičke, kar je že samo po sebi dovolj materiala za učenje. Tudi rokavico je namreč mogoče sneti na precej več načinov, kot si človek predstavlja, dokler je ne začne slačiti namenoma. In ko enkrat poskušaš nekaj sleči v ritmu, pri tem uporabljati celo telo, gledati publiko in po možnosti ne narediti izraza človeka, ki doma išče izgubljeno kontaktno lečo, postane jasno, zakaj začnemo pri osnovah.

Koliko odvržemo s sebe pa je ena od stvari, ki jih lahko preučimo že ob razpisanih tečajih. Poleg zahtevnosti koreografije in tega, koliko dela bo s kostumom, dobimo tudi približno predstavo o tem, kako drzne bomo in koliko slačenja lahko pričakujemo. Različne zvrsti in koreografije so pri tem pač različne. Nekatere so bolj zadržane, druge bolj drzne, pri eni bo bistvo v osebnosti in zgodbi, pri drugi bo striptiza precej več. Tudi če se prijaviš na drznejšo koreografijo, to še ne pomeni, da se mora meja celotne skupine premakniti tja, kamor jo je pripravljena premakniti najbolj pogumna plesalka. Če bi ena brez težav šla do konca, zaradi tega ne bomo vse ostale podrle svojih zidov. Koreografijo in kostume zastavimo tako, da stvar deluje kot celota in da je še vedno okusna.

To je pomembno tudi zato, ker koliko kože se vidi in kako drzen je nastop nista nujno ista stvar. Lahko si precej oblečena in zelo provokativna, lahko pokažeš veliko kože in je nastop igriv, komičen ali estetsko povsem drugje. Burleska ima na voljo še glasbo, gib, obraz, zgodbo, kostum, rekvizite, karakter in tisto precej pomembno reč, ki se ji reče tajming. Če je edina ideja točke zdaj bom pa še to slekla, nam je precej hitro zmanjkalo materiala. Včasih se sploh ne slečemo. No, skoraj.

In sedaj mogoče razumemo, zakaj vprašanje Ali se moram pri burleski sleči? nima samo odgovora da ali ne. Kaj sploh dojemaš kot veliko slačenja, se lahko s časom spremeni. Prvič se ti zdi že ples v kratkih hlačkah precej razgaljen, čez nekaj časa pa stojiš v modrčku, spodnjicah, nogavicah in petkah ter resno razmišljaš, da imaš danes na sebi kar veliko stvari. Na treningu je odgovor torej ja, vsako stvar bom vsaj enkrat poskusila, na odru pa nikogar ne silimo.

In če nočeš nastopati? Potem ne nastopaš.

Tečaj in nastop nista paket, pri katerem bi morala ob prijavi na prvega avtomatično podpisati še drugega. Lahko prideš zaradi plesa, gibanja, družbe, burleskne tehnike ali preprosto zato, ker te zanima, kako vse skupaj izgleda od blizu. Če se čez čas odločiš za oder, fino. Če se ne, tudi fino. Enako velja za meje pri slačenju. Mogoče bo nekaj, česar danes ne bi naredila niti pod razno, čez dve leti zate popolnoma običajno. Mogoče ne bo. Namen burleske ni, da ugotovimo, kako daleč lahko nekoga porinemo, preden mu postane neprijetno. Pravzaprav je pri kostumu precej bolj uporabno vedeti, kaj želimo pokazati in česa ne, kot pa se sleči samo zaradi prepričanja, da se pri burleski to od nas pričakuje.

Če te torej mika prvi tečaj, pa te že vnaprej skrbi trenutek, ko bo nekdo ukazal: Zdaj pa vse dol!, lahko to skrb mirno pustiš doma. Najverjetneje boš imela na začetku dovolj dela že z eno rokavičko.